V tišini objamem…in dobro in slabo…je lekcija, je darilo, je pot, ki je moja. Dojamem besede prijateljice, ki pravi: »Na koncu si sam.«
V tišini začnem s pripravami na prvi Božič v novem domu. Obrišem solze, vzamem modelčke. Položim jih na pult in jih samo gledam. Lansko leto sem ti obljubila, da bom letos spekla orehe. Moram! Razpakiram jih. Gledam recept. Pripravim sestavine. Vmes si v mislih ponavljam, da je to obljuba, da mi bo tako lažje, ker bom imela občutek, da si z mano. Tako dolgo, dokler od solza več ne vidim modelčkov. Oprosti sekica, ne zmorem. Tukaj se moja moč konča.
Zaslišim krik, ki bi ga morala spustiti že veliko veliko prej. Prihaja iz mojega grla? Ali iz vsake moje celice? Vsa bolečina, vso razočaranje, ves strah, vsi dvomi, vse kar sem tako dolgo nosila skrito za nasmehom. Vse kar je bilo pod goro obližev majhnih trenutnih tolažb in povojev sladkih razvad.
Strgala si mi vse povoje in vse obliže. Me pustila, da začutim bolečino. Takšno, ki je vse dosedanje bolečine ne morejo prijeti niti za roko, kaj šele da bi se lahko dotaknile njene krone. Je to tista, ki zdravi? Bo zdaj, po vseh bitkah prišel čas za vdih? Vem, to je bila tvoja moč. Tvoja pomoč, četudi nekateri ne verjamejo, da lahko tudi onkraj vidnega, prejmeš tak blagoslov.
Veš, da sem celo pot ponavljala tvoje besede: »Boriš se, dokler ne zmagaš.« Kaj pa je zmaga? Včasih je zmaga korak, za katerega si prepričan da ga ne boš zmogel. Včasih je zmaga priznati, da je dovolj obližev. Včasih je zmaga postaviti se na novo pot, brez varnostne mreže.
Pustiti besedam, da te premaknejo. Pustiti dejanjem, da te naučijo. Pustiti ljudem, da se pokažejo. Pozabiti na vsa tuja prepričanja in nasvete. Zbrati pogum, se sprijazniti, da bo nova pot neznana in boleča.
Zaslišim stavek: »Ko se enkrat odločiš, je vsak korak potem samo še operativa.«
Ko narediš ta korak, tega ne narediš iz jeze. Ker je jeza že zdavnaj minila. Ne iz žalosti. Ker je ta že zdavnaj odšla. Ne narediš ga iz sebičnosti, ker je tvoje srce kljub vsemu ostalo veliko. Korak narediš, ker izbereš dih, ko misliš da več ne boš mogel vdihniti.
Božič. Sedim, s skodelico čaja in skutino potico, ki jo je spekla moja skoraj osemdesetletna mama. Razmišljam, koliko moči je ona morala zbrati. Kljub vsem bolečinam je zjutraj sedla na voziček, z vso ljubeznijo zamesila testo in spekla tolažbo za mojo dušo. In ja, za trenutek me je ta okus vrnil v čas, ko smo pred Božičem vse tri sedele skupaj in se sladkale s prav takšno potico.
Zbudim se sama, vendar svoja. Ponosna, da po vsem kar je moje srce prestalo še vedno čutim. Danes čutim hvaležnost. Hvaležna sem, za tiste, ki so v zadnjem letu bili moja opora. Za tiste, ki niso pozabili kdo sem. Za tiste, ki so prepoznali moje bistvo in ne glede na vse, trdno stopili obme.
Čutim hvaležnost. Za vsako besedo, nasmeh, objem, pogled. Za tiste, ki so počakali, ko sem prosila, za tiste, ki so pospešeno delali, ko sem to potrebovala. Za tisti: Kliči, kliči, kliči… Za vsak zavit vijak, vsako kavo vzpodbude, skuhano kosilo, ko sem mislila, da hrana v tem trenutku ni pomembna.
Hvaležna za pomoč tistih, za katere sem vedela, da ste resnično moji in tistih, ki ste v tem času to postali. Objemam pa z vso hvaležnostjo tudi vse tiste, kateri ste v tem letu na mojem križišču zavili v nasprotno smer. Verjamem, da tudi vam ni bilo lahko in vem, da vsi ne zmorejo stopiti preko svojih prepričanj ali človeško stopiti naproti in ne proti.
Sem v redu? Ne še. Bom? Zagotovo! Ko potrgaš toliko povojev, srce krvavi. Da se zaceli je potrebno veliko ljubezni. Ljubezni mame. Ljubezni otrok. Ljubezni prijateljev. Tiste nevidne, a še kako čuteče, ki je onkraj vidnega. In ljubezni do samega sebe.
Slednja je osnova. Iz nje izvira vse. Iz tebe. Iz tvojega srca, duše in iz tvoje prave biti. Ja, na koncu si sam… v tišini… objameš lekcije in darila, objameš bolečino in moč… zaveš se, da nisi ugasnil,… da se teža na prsih počasi poslavlja, da je cmok v grlu izginil, začutiš mir…. in globoko vdihneš.
Zato, ob koncu leta, nazdravite najprej sebi. Nazdravite si za vso moč, ki ste jo letos premogli. Nazdravite, da ste v srcu ohranili dobroto, tudi ko vas je svet poskušal ugasniti. Naj bo Novo leto, leto prave ljubezni, samosvojih korakov in neštetih trenutkov neskončne hvaležnosti,
