V rokah je držala najčudovitejši šopek in povedala: »Različni cvetovi, vsak zase prelep, povezani s pentljo, ustvarijo čudovit šopek. Takšne smo tudi me. Vsaka drugačna, vsaka prelepa in skupaj smo čudovite.«
Besede, ki so sedle globoko v srce in se še danes sprehajajo po mojih mislih. Drugačne, vendar skupaj čudovite.
Razmišljam, kako zelo različni resnično smo, a vendar najdemo skupne poti. Najdemo nekaj, kar nas povezuje, združuje, nekaj kar nam daje tisto pravo energijo, da lahko korak nadaljujemo skupaj.
Razmišljam, da tako kot cvetlice potrebujejo hrano, toplino in ljubezen, vse to potrebujemo tudi mi. Da rastemo, cvetimo, da živimo.
Razmišljam. Kako je naše življenje kot sprehod po cvetličnem vrtu. Včasih obdano z najbolj cvetočimi grmi hortenzij, ob katerih sem nam nagajivo iskrijo oči. Spet drugič se prebijamo skozi bodeče trnje vrtnic, ki nam zadaja bolečino. Pa vendar se borimo, da pridemo do tistega cveta, ki potem vso to bolečino potisne v pozabo. A za to, da znamo ceniti vse tisto lepo, moramo izkusiti tudi bolečino.

Ja, ni vedno lahko. Včasih je voda kalna, včasih nebo zastrejo oblaki. Včasih nas preseneti nevihta. Včasih ne zmoremo sami. Potrebujemo nekoga, ki nam vlije upanje. Nekoga, ki nam z nežno toplino čiste ljubezni pokaže, da je vredno vstati in iti naprej. So ljudje, ki te čutijo. Ki vedo, kdaj je čas, da utrgajo cvet in ga podarijo.
In ja, razmišljam, kako zelo obožujem cvetje. Šopke. Majhne, velike, enobarvne, takšne in drugačne, še posebej pa tiste veselo, razigrano pisane. Lahko bi rekla, da jih imam skoraj raje kot čokolado. Čeprav si življenja brez čokolade skoraj ne morem predstavljati. Ampak ja, tako kot čokolada je tudi cvet tisti, ki ga potrebujem ob lepih in manj lepih trenutkih.
Ko se sistem postavlja na novo. Ko stopamo po neznani poti. Ko se navajamo, da je naše delo sedaj drugačno. Ko smo v skrbeh, kako bo čez mesec ali leto. Ko se utapljamo v tisočerih novostih in novih nalogah. Ko čutimo nekakšno nesigurnost in strah. Ko imamo občutek, da se svet okoli nas podira. Ko se zgubljamo v kriku tišine. Utapljamo v sebičnosti neizpolnjenih pričakovanj. Padamo in se ne znamo ustaviti.
Ko je naše telo utrujeno. Pogled od solz zamegljen. Srce sicer še vedno bije z istim ritmom, vendar ne vemo, česa naj se sploh še veselimo. Ko izgubljamo sami sebe. Želimo samo mir. Mir in počitek. Takšen brez obsojanja in brez slabe vesti.
Vendar tudi takrat, ko se veselimo malih in velikih uspehov. Ko praznujemo. Ko smo srečni, da imamo drug drugega. Ko vemo, da smo cenjeni. Ko izkažemo hvaležnost.
Samo pogledala me je. Dobro ve, kaj vse v teh dneh prestaja moje srce. Že je s svojim značilno odločnim in hitrim korakom ter škarjami v rokah hitela po hribu in izbirala najlepše cvetove. Sledila sem ji, kot sledim vsem njenim življenjskim nasvetom. Izbirali sva roza, rdeče, vijolične, bele, najbolj cvetoče in najbolj dišeče cvetove. Naredili ogromen pisan šopek. Šopek upanja. Upanja, da bo tudi to minilo. Upanja, da bo sonce še močneje sijalo. Da bo pritekla čista voda ljubezni in prinesla še tako potrebno toplino.
Potem bo bolečina potisnjena v pozabo in srce bo ponovno zacvetelo v najbolj pisanih bleščečih barvah.
Pa vi? Kdaj ste nazadnje podarili kakšen cvet in pričarali najiskrenejši nasmeh? Morda je danes pravi trenutek, da izberete tistega najlepšega in nekoga kar tako presenetite. Veste, tako zelo malo je potrebno, da sami postanemo čudovit cvet upanja.