Ko leto stopa h koncu. Ko štejemo še zadnje dneve. Ko že razmišljamo, kaj nam prinaša novo, medtem ko staro še pušča zadnje sledi. Nekako težka beseda je ta Konec. Včasih z neprijetnim občutkom, pa vendar hkrati nekako prinaša olajšanje. Razmišljam … Kaj sploh pomeni konec?

To leto je bilo turbulentno. Polno pretresov, novic, zakonov, neznank. Leto iskanja rešitev, iskanja smisla, leto borb, solz, razočaranj in leto ko se je nekako razgrnila zavesa in pokazala, kdo v biti smo.

Nam je bilo všeč, kar smo videli? Vsem verjetno ne. Vsak si je ustvaril svojo resnico, svoj pogled in vsak se je na spremembe odzval na svoj način.

Obrambni mehanizmi so se vklopili prav pri slehernem od nas. In to moramo razumeti. To moramo sprejeti. Vsak je samo človek in vsak se na različne situacije odziva različno. Nekateri z jokom in obupom v očeh, drugi z bojem, spet tretji strah premagujejo z neutrudnim delom, so pa tudi takšni, ki kljub vsem pretresom še vedno nosijo na ustih velik nasmeh. Bi rekli, bolj kot je hudo, bolj glasno se smejimo. Vsak na svoj način išče uteho in rešitve. Zase, za svoje najbližje, za sodelavce.

Nosim obleko Kitana by Rinascimento oglej si jo TUKAJ.

Ko Barbara pravi: »Vsak dan je nekaj zadnjič,« se zamislim, da niso samo zadnje obdelave in zadnji opomini. So tudi zadnji pogledi, zadnji stiski rok in zadnje besede.

Ne bom lagala, večkrat me kar stisne pri srcu. In ko se moram posloviti od katerega od sodelavcev, tudi meni tečejo solze. Ni lahko. To so ljudje, ki so z mano prehodili del moje poti. So ljudje, ki jih imam rada. So ljudje, ki so risali nasmehe, so Ljudje. Saj razumete, kaj mislim, kajne?

Nekje sem prebrala, da vsak konec naredi prostor za nekaj novega. To je torej vodilo, da v vsak dan znova pogumno zakorakam, pa če je še tako hudo. Pogumno stopim, pa če se tla še tako majejo. Ko zjutraj kar utrujena vstanem, dvignem glavo in se vprašam, kaj so tiste tri stvari, ki se jih danes veselim?

To je rutina, ki sem se je naučila na enem izmed mnogih izobraževanj. Predaval je srčen gospod Iztok, ki je imel znanje in karizmo, kakršne človek zlahka ne pozabi. Spet se zamislim, kako veliko je takšnih trenutkov. Kaj vse sem skozi leta pridobila? Znanje, veselje, nova poznanstva, adrenalinske izlete, nepozabne zabave … in vero, da se vse da, če se le hoče. Koliko je moje življenje zaradi tega bogatejše, kako sem v vseh teh letih zrasla kot človek.

Zato verjamem, da je tudi to zame samo razburkano morje, ki se bo umirilo. Verjamem, da plujem naproti mirnejšim časom. Verjamem, da se prav vsak zaveda, da življenje ni samo sonce, ampak včasih pride tudi kakšno neurje. Verjamem, da so nam ti časi prinesli moč in spoznanja. Predvsem spoznanja, da smo neustavljivi. Da je naša prednost borba za cilje, ki si jih je vsak zase skozi leto postavil.

Ne. To ni konec. To je začetek nove zgodbe o zmagovalcih. Saj smo majhni, ampak smo obenem največji, predvsem pa v srcu veliki. Še predobro se zavedamo svoje veličine. Jaz bi rekla, da smo nekako … butični. Posebni, drugačni, srčni, polni volje in predvsem polni znanja. Strokovnega in tistega, ki nam ga je dalo življenje samo. Smo mi in tega nam nihče ne more vzeti.

Tudi če se ladja potopi, vedite, da najmočnejši vedno preživijo. Nato gradijo. Vsaka preizkušnja nam da nov pogled, nov zagon, novo moč! Vsaka preizkušnja nas bogati in nam daje večjo vrednost.

Ne. Nismo edini. To so zgodbe že prevečkrat doživete in napisane. Bistvo zgodbe pa je življenje samo. Kako ga sprejmemo. Kako ga živimo. Koliko si dovolimo in upamo.

Ostanimo skozi neurje mi. Ne igrajmo samo vloge v zgodbah nekoga drugega. Bodimo prijazni do sebe. Bodimo prijazni do drugih. Ne dovolimo, da nas neprijetne situacije zamajejo in odnesejo na stran nepravične borbe.

Zapomnimo si, da konec vedno pomeni nov začetek. Da je naša majhnost, hkrati naša veličina. Da nasmeh odpira vsa vrata. In zapomnimo si, da dobre ljudi vedno čaka konec, ki naredi prostor za še lepše trenutke. Konec, ki nam odpre nove čudovite poti. Konec, ki nam do zadnjega kotička napolni srce s srečo. Konec je torej tisti občutek, ki nam pokaže našo pravo veličino.