V trenutku se v tebi nekaj prelomi. Čutiš, da je drugače. Vendar si miren. V glavi se prepleta nešteto misli in še kakšna več. Ampak srce ne divja.
Za trenutek te prešine vprašanje, zakaj takšna mirnost? Spremembe vendarle pomenijo, da te čaka neka nova pot. Je to zanikanje realnosti? Ali je to morda želja, zakopana tako globoko, da se je niti sam ne zavedaš? Mogoče, si samo že navajen pretresov in tvoje telo nanje več ne reagira? Sedaj bi že moral začutiti vsaj strah. Strah, da si od vseh čustev otopel. Srce je še vedno mirno.
Okrog sebe videvaš oči ponosa, strahu, ponekod egoizma. Na ustih nasmehe. Takšne, za katere veš da so samo beg. Razumeš. Trudiš se razumeti, da vsak sprejema svojo resnico. Razumeš, da se vsak z bitkami spopada na svoj edinstven način.
Ne zanima te več, katere besede prihajajo do tvojih ušes. Slišiš samo ton in ta ti pove vse. Hvaležen si, da te je življenje naučilo gledati in poslušati s srcem. Hvaležen, da si se naučil reagirati mirno.
Sebe se spominjam, kot dramatične najstnice, ki jo je vsaka najmanjša stvar spravila s tira. Ki jo je bilo strah skoraj same sebe. Najstnice, ki je živela v svojem sanjskem svetu, zaljubljena v ljubezen. Punca, ki je bila neštetokrat zasmehovana, je vseeno verjela v dobro ljudi, vendar se je bala vsakega koraka v neznano. Ta punca je odrasla v žensko, ki se je dalje skrivala za debelo steno strahov. Le redkim je uspelo videti veličino, zakopano pod bremeni teže besed. Le tisti, ki so gledali skozi oči ljubezni in srčnosti so prepoznali pravo vrednost.
Ta drugi so strah izkoriščali za hranjenje in poveličevanje svoje vrednosti. Namensko so gradili okolje, za katerega so bili prepričani, da bo pripeljalo do meje zloma. Sedaj se ob tem samo nasmehnem. Ne samo, ker še vedno, morda naivno, verjamem v dobro ljudi, ampak predvsem, ker verjamem vase in svojo dobroto.
Pot v svet odraslosti me je naučila, kako se zoperstaviti strahovom. Na poti sem spoznala, da ni strah samo mene, ampak vsako živo bitje v sebi nosi svoje strahove. Razlika je samo v tem, kako se vsak s svojimi spopade.
Nekateri jih tlačijo v sebi in za svoje surovo preživetje sejejo strah v okolico. Gradijo navidezno avtoriteto, vendar se morda niti ne zavedajo, da je moč s sejanjem strahu krhka in se zlomi ob iskrici pristne človečnosti. Ste kdaj resnično opazovali ljudi, kako reagirajo na neznano? Saj veste, v trenutku, ko se malce zamajejo tla?
So tisti, katerih obrazne gube povedo, da bodo želeli zlomiti vse, kar bi jih lahko ogrozilo in so tisti, ki se jim gube še niso oblikovale, saj s pretkano igro živijo v prepričanju vsemogočnosti. Katerih se je potrebno bolj bati? Ponovno se samo nasmehnem in se raje osredotočim na tiste, ki se jim oči iskrijo v soju tiste posebne miline.
Sprašujem se, kakšen bi bil svet, če bi bili dejansko iskreni? Če bi imeli vsi sposobnost sprejeti drug drugega, če bi prav vsak močno objel svoje strahove in jim rekel: »V redu je. Prebrodil bom tudi to.«
Nekdo je nekoč rekel, da svet lahko spremeniš samo, če spremeniš sebe. Jaz pa dodajam, da svet spremeniš, ko spremeniš tudi pogled nanj. Ko dojameš, kaj premaga strah. Da tako kot strah, v vsakem prebiva tudi kanček dobrega. Da si vsak želi biti samo sprejet, natanko takšen, kot je. Ko se sam zaveš svoje veličine. Ko daš ljubezni prosto pot in si rečeš: »Stopim. Rečem. Naredim. Pa bo kaj bo.«
Prelom, ki ga začutiš, je darilo. Spremembe so darilo. Zakaj si miren? Ker si v sebi našel moč pokazati se z vsemi svojimi napakami in sprejel dejstvo, da so napake del življenja, ki nas samo učijo. Ker svoje vrednosti ne gradiš na strahovih drugih. Ker si se na svoji poti raje obkrožil z ljudmi, ki dihajo z istimi pljuči in gledajo z iskrenimi očmi. S tem si zaživel. S tem dihaš. Zato je tvoje srce ob spremembah mirno in na ustih je lahko nasmeh, ki je skladen z iskrico v očeh.
Sem se spremenila? Ne. Spremenila sem pogled. Moje bistvo je še vedno isto. Še vedno verjamem v dobro in še vedno sem zaljubljena v ljubezen.
Ljubezen je zame edina, ki pospeši utrip srca in edina, ki vse strahove, moje in druge, lahko premaga.
