»Sedaj se jih boš pa morala naučiti sama speči«… si rekla in mi podarila modelčke za orehe. »Ne, ne! Te mi boš vedno pekla ti.« »Kaj pa, ko mene več ne bo?« »To se ne bo zgodilo. Ti boš vedno.«
V hiši diši po piškotih, a vendar ne tako omamno, kot vsa leta poprej. Letos na moji praznični mizi ni orehov. Veš, tistih piškotov, ki jih imam tako zelo rada in sem se jih vedno malo bala narediti, saj sem bila prepričana, da mi ne bodo uspeli. Vedela si, da jih obožujem, zato si jih na moj krožnik vedno dala nekaj več in zato so me vedno skrbno pripravljeni pričakali na tvoji mizi.
Letos prvič nisva izmenjali krožnikov z božičnimi slaščicami. Letos ti nisem mogla poslati fotografije mojih pekovskih podvigov, ker tokrat ne bi dobila sporočila, kako komaj čakaš da jih poskusiš.
Letos nisem brskala po knjigi receptov, ker si nisva mogli povedati, kaj vse bova pekli in kaj bo razvajalo naše brbončice. Kot sva to počeli vsako leto in ob vsakem praznovanju. A si ti vedela, da zadnjič tako sedimo skupaj?
Letos sem drevo postavila veliko prej in nanj obesila okrasek, ki si mi ga podarila lansko leto. Takšen z najbolj bleščečo kronico. Se spomniš? Na vejico, sem ga namestila z vso ljubeznijo, hkrati pa brisala solze, ki so polzele po mojih licih. A si vedela, da bo to tvoje zadnje božično darilo?
Letos ne čakam na tvoje voščilo, ker ga ne bo. Nikdar več. Nikdar več po pošti, ne bom prejela tvoje na roko napisane voščilnice. Nikdar več ne boš prva, ki mi bo, z obveznim čustveno razigranim verzom, čestitala za rojstni dan. In nikoli več ne boš prva, ki bo prebrala moje zapise.

Sedaj stojim tam, pred kupom umirajočega cvetja in prižigam svečo. Veter piha močneje in močneje. Nikakor mi je ne uspe prižgati. Ko mi le uspe, mi jo spet ugasne. Stojim tam in trmasto vztrajam. Saj veš, kot si me učila. Nakar le močno zagori. Topel plamen, ki mi vsaj za trenutek podari malce upanja.
Na venec položim zlata angelska krila. Takšna si predstavljam, da zdaj nosiš… in se sprašujem, ali veš da je jutri Božič? Ali veš, da Božič brez tebe, zame ni pravi? Veš, da si mi to čarobnost Božiča skozi vse življenje pričarala prav ti?
Pri tebi sem. Skoraj vsak dan. Pravijo, da to ni v redu. Jaz pa nočem, da bi bila sama. Sama, kot si bila v tvojih zadnjih trenutkih. Veš, to najbolj boli. To, da si bila sama… tam nekje med mrzlimi bolnišničnimi stenami. Boli me, da me je bilo strah prestopiti zapovedano in strah, da bom komu odvzela njegove trenutke, ker bi te obiskala jaz.
Zaradi strahu, te nisem niti objela. Stala sem ob tvoji postelji, z masko in zaščitno obleko. Nisem se ti upala niti preveč približati. Strah me je bilo, da bom kaj naredila narobe. Čakala sem, da boš spet dovolj močna, da bova lahko sedeli za mizo, pili kavo in jedli piškote. Čakala, da bom spet videla tvoj nasmeh in začutila tvoj objem. Nisem vedela, da tokrat čakam zaman. Da je to bilo zadnjič. Nisem vedela, da ti nikdar več ne bom mogla povedati, kako zelo te imam rada.
Tolikokrat si zmagala, da enostavno nisem verjela, da te kdaj ne bo več ob meni. Verjela sem, da bom čez nekaj tednov poslušala zgodbo o preveliki smreki, obujala spomine na vse pretekle božiče in najine dogodivščine. Verjela, da bom na božični večer sedela za mizo in bom ob svojem, vsaj petem orehu, ponovno začutila tisti topel občutek povezanosti in čiste sreče. Verjela sem… preveč…
Tako zelo, da nisem slišala tvojih sporočil. Zdaj vem, da si vedela. Zdaj vem, da si se tako na svoj način počasi poslavljala in puščala majhne sledi, ki mi zdaj pomagajo skozi vsakdan.
»Sestre so kot zvezde. Tudi, ko jih ne vidiš, veš, da so vedno ob tebi.« Je zapisano na tvojem zadnjem darilu. Vem, da si tam nekje. Vem, da boš na nek način vedno ob meni… me podpirala, mi vlivala pogum in kdaj na svoj način razsvetlila pot, ko ne bom vedela kam.
Letos še ne… za drugo leto pa obljubim, da bom zbrala dovolj moči in poguma, poiskala recept ter preizkusila tvoje še zapakirane modelčke za orehe. Obljubim tudi, da bom vztrajala dokler ne bodo vsaj približno tako dobri, kot so bili tvoji. To bo najina vez… vez med tukaj in tam nekje… vez, ljubezni, ki nikoli ne umre.