Skozi rdeče rjave krošnje s svojo svetlobo vztrajno bijejo bitko sončni žarki. Stopam po listju in uživam v tem prijetnem šepetu. Nič ne hitim. Počasi stopam skozi listje in skušam ujeti najlepši in najglasnejši ritem šumečega zvoka jeseni.

A ne bi že morala hoditi močno ovita v šal in stiskati vrat med ramena? Jaz pa posedam na vrtu, srkam opojno črno tekočino in se prepuščam prijetni toploti zadnjega sonca.

Sedim. Strmim. Gledam v praznino. Opazujem, kako se veter igra in kako vrtinči listje, malce sem in malce tja. Želim razumeti. Želim si dojeti ta nesmisel. Kje se skriva čarobna formula?

Koliko meric razočaranja je potrebnih, da prenehaš vztrajati? Kolikokrat se je potrebno spotakniti, da ubereš drugo pot? Koliko solz potočiti, da izjočeš vse? Kako glasno mora kričati srce, da se zapre?

Kdo še nosi srce odprto, kot vrata palače v trenutku ko vstopata kralj in kraljica? Kdo še dopusti videti iskre iskrenosti, ko vendar ve kako neiskren je svet okrog njega? Kdo še vztraja v veri v ljubezen, čeprav čuti, da njena moč z vsakim nadaljnjim trenutkom pojenja? Bi rekli bedak ali naivnež? No, jaz bi rekla človek!

Nosim plašč Kitana, oglej si ga TUKAJ.

V trgovinici pa najdete tudi vse modne dodatke za zimo.

Ali naj zato, ker na poti ni za nas prave ljubezni, uberemo novo pot? Ali naj nam solze izbrišejo ljubezen? Ali naj zapremo srce, samo zato ker je ranjeno? Pometemo listje in čakamo novega?

Danes je v navadi, da se poškodovane stvari zamenja. Enostavno je. Ko nam nekaj ne ustreza, poiščemo nov model. Posodobljeno verzijo, ki malce bolj ustreza našim trenutnim potrebam. Zakaj bi se mučili s popravilom? Pa saj nismo usposobljeni za to. Tudi orodja nimamo in še kak izgovor lahko hitro spretno najdemo.

Drvimo in hrepenimo po več. Po boljšem. Po najboljšem. Nalagamo. Kopičimo. Pravimo, da je samo nebo meja. Opravičujemo dejanja z mislimi, da je svet pač takšen. Izgubljamo se in čisto počasi pri vsej tej ihti izgubljamo sebe.

Pa vendar, kdo bi najbolje vedel, kdaj se ustaviti, da škoda ne bo prevelika? Kdaj prijeti v roke orodje, zapreti oči, pustiti ljubezni, da popravi?  Kdo bo znal bolje dati obliž na tvoje srce, kot le ti sam?

Vsak ima svojo čarobno formulo. Vsak zase točno ve, kaj potrebuje in katera je njegova prava pot. Ali je to pot med jesenskim listjem, ples po oblakih ali divja vožnja po hitri cesti? Ali je to pot med iskrenostjo ali pot med sovraštvom?

Ko se sprašujemo o smislu in nesmislu, ugotovimo da ima vsak zase samo svojo resnico. Vsak zase odloča, ali bo v dan stopil z dobrimi, iskrenimi nameni ali s pretkanimi načrti?

Ali bo stisnil vrat med ramena, se zavil v svoj šal nedotakljivosti in neusmiljeno poteptal vse kar se bo pojavilo na njegovi zmagoslavni poti.

Ali bo dobro premislil vsak svoj korak, se izognil vsakemu listu in tako tudi ne bo slišal tega čarobnega ritma, ki se mu reče pesem življenja.

A veste, kako mehki in puhasti so oblaki? Kako lepo si je z njimi brisati solze? Kako te objamejo in ponesejo vse tja do mavrice?

A si ne bi  še enkrat dovolili plesati med njimi? Čeprav morda že vemo, kako trd bo padec in nas verjetno čaka nov potok solza?

Zase vem, da bom vedno znova raje padla z oblaka. Zakaj? Enostavno, ker bom tako čutila, da sem še človek.

Vem, da bom vedno, pa čeprav naivno, zagovarjala iskrenost. Vztrajala bom, kot vztraja letošnje jesensko sonce. Ker verjamem, da je še nekje nekdo, ki prav tako ljubi melodije šumečega listja.

In ja, vedno bom ljubila z vsem srcem! Prav vedno bo moje srce, čeprav polno obližev, povojev, zaceljenih in svežih ran, odprto nastežaj! Morda bom zato kakšno noč prejokala, bom pa vse ostale noči mirneje spala. Spala in sanjala ta prijeten ritem šumečega jesenskega listja. Spala in sanjala oblake upanja.