»Moja mama ni gosposka dama,  nima nogavic svilenih, niti plaščev dragocenih«… je pesem, ki mi je ostala v spominu iz otroških dni. Ja, naučila me jo je mama.

Spomnim se zimskih večerov, ko sva sedeli za mizo, igrali igro Spomin, Mikado paličice ali se učili pesmice. Spomnim se pripovedi o njenem otroštvu, ki je bilo vse prej kot lahko. Spomnim se, kako se je trudila, da sem bila vedno lepo urejena. Kako sva pred vsakim pomembnim dogodkom izbirale obleko in čevlje. In spomnim se te pesmice. Iskala sem jo na spletu, vendar je nisem našla. Je iz enih drugih, bolj preprostih časov. Ampak meni vedno ogreje dušo in srce.

Danes praznujejo naše mame. Čeprav se velikokrat ne razumemo, saj so med nami celi svetovi razlik, je mama res samo ena sama. In samo mama lahko do nas čuti tisto Popolno Ljubezen in hkrati tisti popolni strah.

Ta strah je tisto, kar otroci ne razumemo. Zakaj me ne pusti delati po moje? Zakaj hoče upravljati z mojim življenjem? Zakaj ji je tako pomembno, kaj si bodo drugi mislili? Zakaj vedno nadzira vse moje odločitve? Zakaj? Ker nam želi najboljše! Ali je to res najboljše za nas? Morda ne, ampak ona s svojimi življenjskimi izkušnjami, misli da je.

Spomnim se prerekanja, ker sem vseeno bila mali upornik. Spomnim se mojih težkih korakov po stopnicah in ipičnega joka, ko mi kaj ni bilo dovoljeno. Ampak, zdaj razumem zakaj. Zaradi ljubezni. In prav ta ljubezen me je oblikovala v osebo, kot sem.

Nosim plašč Kitana, najdeš ga TUKAJ in

hlače LizaLú, ki si jih lahko ogledaš TUKAJ.

Mama je tista, ki čuti. Samo en pogled je dovolj in ve, da nas je življenje prizadelo. Samo drugačen ton glasu in ve, da nekaj ni kot bi moralo biti. Samo majhna solza, v skritem kotičku našega očesa in že premika gore za nas.

Kaj je materinska ljubezen? Zame je to, da me pokliče in pove, da naj po službi pridem na štruklje, ker ve da jih imam neizmerno rada. Da se nauči ponovno hoditi, zato da me lahko preseneti za rojstni dan. Da me podpre pri mojih odločitvah, četudi jih najbolj ne razume. In da z vso ljubeznijo, kljub vsem zdravstvenim oviram splete šal, ki me potem prav zaradi te ljubezni še bolj greje.

Ko sama postaneš mama razumeš to ljubezen in razumeš ta strah. Razumeš občutek, ko bi otroka želel obvarovati pred celim svetom, ampak mu moraš dovoliti raziskati le tega. Razumeš popolno srečo in razumeš popolno bolečino. Popolno Ljubezen in popolni strah.

Zato danes objemite svoje mame, še bolj močno, s še več ljubezni, še bolj popolno. Recite ji Hvala za vso ljubezen in ves strah. Za vse trenutke sreče in veselja. Vse solze in ves trud. Povejte ji, da sedaj razmete in povejte ji, da ste ji neizmerno hvaležni. Povejte da jo imate neizmerno radi. Nikoli ne veste, kdaj boste to naredili zadnjič… in vedite, da…

»njeni prstani so žulji in ti niso iz zlata… v njih je skrita vsa ljubezen, materinega srca