Lučke na ulicah in lučke na oknih. Ogromna drevesca odeta v tisočere majcenih lučk. Visoki snežaki, jelenčki in Božički, vse se blešči, vse lesketa. Res zadnji čas, da okrasimo vsak kotiček svojega doma. Koledarji se polnijo. Zabave vrstijo. Gledam, razmišljam in se sprašujem: » A je ob vsem tem blišču tudi v naših srcih luč? Ali ga je zavzela velika praznina?«
Spomin pobegne tam daleč nazaj. V čas, ko praznikov smo se dejansko veselili. Ko ni bilo skoraj obvezno že mesec prej izobesiti vseh svetlečo bleščečih zvezdic. Čas, ko smo božično drevo dejansko postavljali na božični večer. Tisti čas, ko za darila ni bilo potrebno zapraviti pol plače, ampak smo bili veseli srčno zavite malenkosti pod drevescem. V čas, ko prazniki do Božiča niso izgubili pomena.
Nosim jakno Keyr , oglej si jo TUKAJ.
Spomnim se, kako sva z mamo postavljali božično drevo in kako pomembni so bili tisti trije okraski. Tisti, ki jih je imela že babica. Takšni, ki se zlomijo in sem jih morala nežno in skrbno obesiti na prav posebno mesto. Spomnim se, kako mi ni bilo jasno zakaj se špic na smrečico nadene prvi. Spomnim se, kako sva z nečakom komaj čakala, da bova lahko poskusila okusne in v bleščeč papir zavite čokoladice, ki so zapeljivo visele z vej našega božičnega drevesa.
Spomnim se smeha za praznično mizo in veselja ob odpiranju daril. Kakšna sreča je bila potica in koliko topline smo čutili drug ob drugem.
Sedaj samo še hitimo. Že vsaj kak mesec prej brskamo po idejah kako dekorirati, kaj podariti, kaj vse je treba še postoriti. Bodo piškoti pečeni doma, ali jih bomo kupili? Večerjo naročimo, ali pripravimo sami? Koga vse bomo povabili? Kaj oblekli? Kaj bomo pili? Koliko zabav se bomo udeležili? Božička najamemo, ali se bo oblekel kar ati? Kako naj izgleda dekoracija pred vrati?
Vsako leto bolj pozabljamo na bistvo. Prazniki so mir, so veselje in so ljubezen. So družina zbrana ob mizi. Mizi, za katero ni zakonsko določeno, da se šibi pod vsemi nerazumnimi količinami hrane, ki jo nato zavržemo. So prijatelji, ki to so. Takšni, ki pozvonijo kar tako. Ki namesto lepo zavitega darila, pripravijo večer presenečenja. Brez obveznosti, velikih odločitev in brez ogromnih bleščečih pentelj. Prazniki so nasmehi, ki nekomu polepšajo dan. So iskrena prijaznost, ki napolni srce. Prazniki so obujanje tradicije in pripovedovanje zgodb. So objemi, ki te posrkajo vase. So toplina, ki prevzame dušo.
Prazniki so vera, da bo vsak dan dober. So upanje, da nam bo uspelo. Prazniki so tisti občutek miline v našem srcu. Ko nam za sočloveka narediti korak več, ni težko. Ko se razdajamo. Ko želimo videti le najboljše in najlepše. Pravi prazniki so, ko imamo lesk v očeh in luč v srcu.
Naj bo letos vseeno ali so prtički usklajeni z okraski na drevescu. Vseeno ali so naše lučke lepše od sosedovih. Ali smo postavili dovolj velikega svetlečega snežaka. Naj bo enkrat po dolgem času vseeno, katera je spekla več vrst piškotov, ampak naj bodo tisti, ki so na mizi pripravljeni z ljubeznijo in v družbi nam ljubih. Naj bo vseeno koliko paketov bo pod smrečico, ampak naj bodo ti skrbno izbrani za tistega, ki ga Božiček obdaruje. Naj v tem času šteje pristna srčnost, do sebe in do drugih.
Želim vam, da bo vsak dan praznik. Tisti pravi. Da boste na svet, vsak dan v letu znali gledati s prazničnimi očmi. Da boste izkoristili vsak trenutek za nasmeh, za ljubezen, za dobroto. Da se boste včasih prepustili. Da boste odprli srce in pogumno pokazali pravi obraz. Pa četudi to pomeni novi začetek. Da se ne boste bali reakcij okolice. Da se boste brezskrbno in glasno smejali.
Želim, vam da vas ta praznični čas nauči, kaj je v samem bistvu resnično pomembno. Naj vas v letu, ki prihaja spremljajo pogum, zavest, kanček sreče in neizmerna ljubezen. Želim vam lesk v očeh in najsvetlejšo luč v srcu.
