Sploh ne morem opisati svojih občutkov. Trudim se, res se trudim, ampak ne gre. Danes je natanko en mesec odkar je zaživela moja PopolnaSi. Moja ja. Vsaka ideja, vsaka objava, vsako oblikovanje, vsaka slika, vsak outfit, vsak narejen paketek, od začetka do konca.

Čisto sama seveda nisem, tukaj še je moj mož in prijatelji vsak s svojim znanjem, ki pomagajo da nastaja stran oziroma zgodba, kot jo sanjam. Vse se dogaja tako bliskovito, s takšno hitrostjo, da na trenutke ne vem kaj je res in kaj ne.

Tudi čustva so bliskovita. Moja Jana se mi prav smili, kaj vse mora poslušati. Od nepopisne sreče, veselja, vznemirjenosti, do razočaranja, žalosti in jeze. Včasih vse v desetih minutah.

Kaj naredimo, ko smo veseli in nam gre vse po planu? Pokličemo prijateljico in ji vse povemo. Kaj naredimo, ko ne gre? Jo spet pokličemo, da nas spomni na luč, ki ji želimo slediti. Na bistvo, ki je v nas. Nato pa na…hecamo sami sebe. Kako? Prva stvar je, da se nasmehnemo. Je že lažje. Potem si zamislimo, kje bomo čez eno leto in kje želimo biti čez devet let in pol. Je še malo lažje. Potem pa gremo korak za korakom. Tisti, ki me poznate, poznate moje besede: »Od točke do točke. Z nasmehom.« Janči, hvala, da me vedno znova spomniš.

Seveda, hvala tudi mojemu dragemu možu, ki večkrat spregleda kupe umazanega perila, ali se sprijazni s kosilom, ki ni pripravljeno doma, se trudi ostati miren, ko ga že triinsedemdesetič vprašam za mnenje ali razlago zadeve in vedno bolj pridno prikrije sarkazem.

Ja, tudi jaz sem samo človek. S pričakovanji. Večkrat previsokimi. Ampak še vedno verjamem, da je to tisto, kar te dela popolnejšega. Sem človek s čustvi in ta so pri meni vedno izrazita.  V zadnjih mesecih sem se naučila ogromno. Ogromno novih tehnik in novih računalniških trikov. Ogromno pa sem se ponovno naučila o ljudeh in odnosih.

Nosim unikatno tuniko XXLaFemme, oglej si jo TUKAJ.

Stran je požela, če se lahko tako izrazim, nenormalne pohvale in vsaka poboža mojo dušo. Nekatere so bile tako iskrene in posebne, da so se mi zasolzile oči. Ob nekaterih sem jokala. Doživela sem nič koliko presenečenj. Presenečena sem bila, da so me podprli ljudje, za katere nisem niti sanjala, da me bodo in na drugi strani pokazali nepodporo tisti, za katere sem bila prepričana, da so, kot rečemo Štajerci, »moja krvna grupa«.

Vem, kako bi opisala svoje občutke. Srečna sem in ponosna! Vesela, da je moja PopolnaSi prepoznavna. Vesela, da jo vedno več ljudi jemlje za svojo. Vesela sem vsakega odziva, vsakega komentarja, vsake vaše zgodbe. Veselim se vsakega paketka, ki ga pripravim s popolnimi občutki ljubezni. Ja, ob vsakem naročilu mi zaigra srce.

Kaj bi lahko rekla po enem mesecu? Hvala vsakemu, ki kakorkoli prispeva k uresničevanju mojih sanj. Zgodba se komaj začenja. Prvi koraki so trdni in pravega tempa. Vsakega naslednjega se veselim in komaj čakam, da popišemo nove strani te popolne zgodbe.

Moja pričakovanja so visoka, ampak so v tem enem mesecu bila skoraj presežena. Premikamo meje. Širimo pravo pristno popolnost. Vedno več nas je popolne »krvne grupe« in to mi pomeni popolno srečo. Aja, pa še to: zaenkrat je pet ur spanja na noč dovolj. Podočnjake bo že Špela zrihtala.