Kaj je kriza srednih let? Ali res obstaja? Ali obstaja obdobje, ko se prestrašimo, da nič več ne bo tako kot je bilo? Seveda obstaja. Morda pride vsak dan znova ali ob nekih življenjskih prelomnicah. Kakorkoli, je trenutek, ko se nam misli najprej nekoliko zaustavijo in nato podivjajo. Prestrašimo se. Ne znajdemo se. Nato pa tudi sami malce podivjamo.

Takrat želimo v kratkem času hitro nadoknaditi vse zamujeno. V hipu želimo čudeže. Podobno kot takrat, ko smo tri dni na dieti in se kazalec na tehtnici noče premakniti. Sprašujemo se, kako je to mogoče, če smo že cele tri dni tako pridni, ne pomislimo pa, koliko dni je bilo potrebnih, da smo do trenutnega stanja prišli. Sama vedno rečem, da je za Popolnost potrebno veliko dela, predvsem veliko dobrih stvari: tortic, čokoladic, … mmm… ne bom začela, da ne bom spet pri hladilniku.

Kakorkoli, v stotinki sekunde želimo spremeniti cel svoj svet. Zato, da bi se počutili bolje. Pa se? Za hipec morda res. Nato pa sledi grenko razočaranje in morda tudi bolečina.

Zadnje leto ali dve sem govorila, kako komaj čakam, da pride štirica, zdaj pa … kaj pa zdaj? Verjetno, bi bil pravi čas, da naredim nekakšno analizo, povzetek preteklih let? Kaj pa vem.

Zadnji dan pred rojstnim dnem sem brskala po spletu, da bi ugotovila, kaj lepega se je dogodilo v mojem rojstnem letu. Bila sem kar malo razočarana, saj me nič ni pretirano navdušilo. Mož je v svojem računalniškem jeziku povedal, da je takrat nastal DOS. Sama pa nisem vedela, ali mi želi povedati, kako stara sem, ali kako prelomen trenutek v zgodovini je bil to. Odločila sem se, da je to bil zgodovinski dogodek. Tako kot jaz. No, vsaj za mojo mamo. Pa sestro. Moža. Pa … še koga.

 

Nosim bluzo Kitana, ki jo najdeš TUKAJ in

hlače LizaLú, ki si jih lahko ogledaš TUKAJ.

Ne vem, če se vsak dan zavemo dejstva, kako zelo srečni in hvaležni smo lahko, da živimo. Kakšen privilegij imamo, da lahko s polnimi pljuči dihamo in se smejimo. Kolikokrat se obremenjujemo s popolnoma nepomembnimi stvarmi in si vnašamo nemir? Sami sebe po nepotrebnem nerviramo zato, da bi osrečevali druge. Zato, da bomo v očeh drugih popolni.

Sem spakirala vse za na morje? Da slučajno ne bom pozabila kakšne tako pomembne stvari, kot je dodatni par nogavic ali ponev za peko palačink. Imajo otroci lepo zlikana oblačila, da si drugi ne bodo mislili kakšna mama sem, ker je majica malce pomečkana. Joj, obisk prihaja, hitro sesalec, krpa in akcija, da si ja ne bo kdo mislil, da v tej hiši dejansko živimo, naj bo videti, kot da imamo sterilni laboratorij. Ne bom oblekla rdečih hlač, ker to ni za moje obline. V rožastem potisku izgledam res debela. Ne bom si kupila večje številke, ker bom zdaj res (beri: 247.) shujšala. Stop! Čas je, da se ustavimo! Bodi ti!

Prijateljica mi je povedala, da je po štiridesetem vse drugače. Predvsem to, da najdeš sama svoj jaz in ne dovoliš več drugim narekovati tvojega življenja. Verjetno to ni odvisno od števila let, ampak od tega, kdaj se sama odločiš, da je dovolj. Da je sedaj čas zate. Da si zaslužiš biti srečna. Da se sprejmeš. Da se končno vzljubiš. Da se prenehaš obremenjevati z mnenji drugih, da prenehaš skrbeti za srečo drugih, ampak poskrbiš zase. Se pogledaš v ogledalo in si poveš, kako zelo popolno popolna si in z dvignjeno glavo pogumno zakorakaš v nov dan. Vseeno je, ali šteješ dvajset, trideset, štirideset … let, vseeno je če imaš deset, dvajset, trideset … kilogramov preveč… vseeno, če drugi mislijo, da rožasti potisk ni zate in so rdeče hlače rezervirane za ženske z naslovnic. Glavno je, da se ti zadovoljna in srečna.

Aja, ne pričakuj, da bodo tvojo spremembo vsi sprejeli z največjim veseljem. Ljudje običajno sprememb ne sprejemamo z odprtimi rokami. Sploh, če to zmoti njihovo lagodno življenje. Tvojo novo življenjsko energijo bodo opazili vsi. Ene bo zmotila, druge bo povzdignila, tretje pa bo nepričakovano pripeljala v vaše življenje. In kaj si lahko želimo lepšega?

Zatorej je zdaj pa že res čas, da izbereš sebe, saj boš le tako lahko osrečila tudi druge! Če se temu reče kriza srednjih let, potem jo jaz obožujem.