Naj prerežemo rdeč žameten trak pred računalnikom? Ne, gremo kar z objavo! »Daj idi se slikat še enkrat v majčki, ker mi ta slika ne paše v celoten sklop.« »Špela, pa daj no, res?« »Ja, res! Saj veš, da mora biti popolno

Pred natanko enim letom mi je adrenalin delal na polno. Pol ure preden bi morali objaviti otvoritev, nam nič ni šlo po načrtih. Mešanica veselja, nervoze in vznemirjenosti. Vsa čustva so se nekako mešala v meni. To je to. To je trenutek, ki sem ga sanjala in to je trenutek, ko se ves trud strne v eno sekundo. Trenutek resnice.

In nato nepopisno veselje. Čestitke, sreča, dobre želje, … vedela sem … vse neprespane noči, vse skrbi, v tem trenutku je bilo vse pozabljeno. In ko sem mislila »to je sedaj to« se je komaj prav začelo.

Kot pri porodu. Celo nosečnost sem se obremenjevala s tem, kako hud bo porod in kako bom jaz lahko menjevala pokakane pleničke, potem pa je vse to v primerjavi s tem, kar je prineslo materinstvo, bila pikica v morje. S pleničkami se je šele začelo.

Nosim plašč Kitana by Rinascimento, oglej si ga TUKAJ

in šal HG, ki ga najdeš TUKAJ

Pred časom sem izpolnjevala vprašalnik za nov projekt in eno izmed vprašanj je bilo, ali bi na svoji poti kaj spremenila. Moj odgovor je v trenutku bruhnil iz mene »Ne! Nič ne bi spremenila.« Pa ne zato, ker bi vse bilo popolno, ampak zato, ker sem se na tej poti tako ogromno naučila.

S tem nimam v mislih samo tehničnih veščin in nešteto izobraževanj, ki sem se jih udeležila. Največ sem se naučila o ljudeh. Spoznala sem, kako reagirajo na srečo, kako na uspeh, kako na žalost in kako na napake. Tekom leta se je moj krog ljudi krčil, ampak hkrati postajal vedno bolj globok. Tako lahko danes rečem velik »hvala« vsem mojim najbolj zvestim. Tistim, ki me vzpodbujajo, prenašajo, podpirajo. Tistim, ki čutijo kdaj potrebujem glasen smeh, kdaj pobeg od tega sveta in kdaj navidezno kofuto, da se streznim. Saj veste kateri ste, a ne?

Še več sem se naučila o sebi. To je bil največji boj. Saj veš, ko se boriš sama s seboj in s svojimi čustvi. Ko en sam komentar povzroči orkan. Ko včasih od utrujenosti ne veš, ali se boš zjokala ali na semaforju zaspala. Ali kar vse naenkrat. Ko že podvomiš, ali je vse skupaj vredno. Ko je v hiši popolna tišina, ko se sliši samo zvok tipkovnice in tvojih misli.

V takih trenutkih se spomnim, zakaj sem sploh začela. Veselim se naslednje objave, ker vem, da bom nekomu polepšala dan in bom morda koga, ki to v tistem trenutku res potrebuje, nasmejala. Veselim se naslednjega bloga, ker vem, da bom morda nekomu spremenila pogled. Veselim se novega srečanja in vidim iskrice v očeh. Igra mi srce, ko pred menoj stoji ženska, ki je kot nova. Z novo energijo. Z novim žarom. Ženska, ki si je zaradi mene upala stopiti iz navideznega okvirja in je zažarela v svoji popolnosti. Drugačna. Drzna. Dovršena. Takšna kot je sedaj, je neustavljiva. In prav zaradi tega občutka sem začela.

Ne oziram se več na vprašanja o zaslužku ali o smislu tega posla. Ampak se samo še fokusiram na: »Hvala, ker si.«

Če bo zaradi mojega truda vsaj ena ženska zasijala, vsaj ena začela nase, kljub svoji nepopolnosti, gledati drugače in se videti z očmi popolnosti, potem je moje delo poplačano. Če bo zaradi mojega fokusa vsaj ena nehala izgubljati živce, ko bo iskala zase popoln kos, sem srečna. In če bo zaradi mene nekaj manj zgrešenih nakupov pristalo na smetišču in bom s tem vsaj malo pomagala našemu planetu, se splača.

Moj zaslužek je pospešen utrip srca in popolna sreča, ko ženska spozna, da je popolna, takšna kot je. Da je ne definirajo kilogrami, ampak ljubezen, ki jo čuti do sebe. Vsaj tokrat v odgovor vsem tistim, ki me sprašujete.

Ja, danes moj »tretji otrok« praznuje prvi rojstni dan. Delava prve korake, se veseliva, se ob padcih pobereva in greva dalje. Korak po korak.

Danes so ponovno vsa čustva zbrana. Še vedno čutim vznemirjenje in veselje. Komaj čakam nove dogodivščine, nove izzive, nova znanja, spoznanja in nešteto novih zmag.

Danes ponovno, ob zvokih tipkovnice, razmišljam na glas. Vedno bi morali imeti sposobnost se fokusirati le na pozitivne stvari. Si ne dovoliti, da nas negativne pahnejo v žalost. Vem, vedno ne gre. Tudi meni včasih ne uspe. Zato želim, da vsak naredi vsaj majhen premik. Majhen, prvi korak. Razbijmo sivino tega sveta in bodimo rdeče srce. Srce, ki bije. Ki udarja vedno močneje. Bodimo ljubezen, bodimo moč, bodimo veselje. Kako?

Čisto enostavno je: bodimo prijazni. Prijaznost nas osvetli in nas naredi preprosto čudovite.