Spomnim se, kako smo »nabasali« Yuga do konca, in se sredi noči odpeljali proti morju. To je bilo posebno doživetje. Pravo otroško pričakovanje. In ko smo proti jutru zagledali lesketajoče se sonce, katerega žarki so se odbijali od prostrane modrine – čisti občutek popolnosti. Prav slišim, kako sva z Gregorjem kričala: »Mooorjee.  Mooorjeee. Mooorjeee!« »Pa dobro no, umirita se, saj ne vidita prvič morja!« naju je strogo umirila sestra.

Takrat nisem razumela, zakaj ne kriči z nama. Zakaj se ne veseli počitnic, tako kot midva? Kako, da ni srečna?

Z leti se je vse spremenilo. Priprave na počitnice se začnejo že nekaj mesecev prej. Najprej uskladiš datum. Potem poiščeš lokacijo. Sledi izbira primerne namestitve. Pri tem seveda nekajkrat izgubiš živce, se dva krat namuliš in vsaj tri krat skregaš. Z možem, sama s sabo in še s kom, ki sploh ne ve kaj je kriv. Vendar se nato nasmejiš.

Potem čakaš. Datum se bliža. Od meseca maja naprej vsi sprašujejo, kdaj in kam greste letos na dopust. Seveda moraš imeti odgovor pripravljen, ker drugače izpadeš, kot da zadev nimaš pod kontrolo in si totalno neorganizirana. Vse z nasmehom.

Nosim obleko Kitana by Rinascimento,

oglej si jo TUKAJ.

Kakšen teden do težko pričakovanega dopusta, že hrkčaš na kup vse, česar absolutno ne smeš pozabiti.  Brisače, kopalke, krema za sončenje, dokumenti, zavarovanje, kozmetika… dobro. Kaj pa plavutke, sup, vesla, knjige, barvice, križanke, družabne igre… in vse reči, ki jih celo leto nismo počeli in jih sedaj v teh desetih dneh definitivno moramo nadoknaditi. Seveda ne smemo pozabiti vseh možnih  polnilcev, prenosnih računalnikov, telefonov, tablic. Nujno je potrebno splanirati vse aktivnosti, ki jih bomo na dopustu izvajali in če nisi v hotelu, obvezno narediti plan jedilnikov za vsak dan. Joj, blazine in čevlji za v vodo!

Ko zadnji dan drviš iz službe in vsem, z nasmehom, hitiš razlagati, da se ti res mudi, ker nimaš še nič spakirano, se spomniš, da v stroju še vedno čaka ravno tista obleka, brez katere absolutno ne moreš na dopust. Seveda se ustaviš še v nekaj trgovinah po zadnje resnično pomembne reči, katerih vsaj polovica nato ostane doma. Zakaj? Ali, ker jih pozabiš, ali ker mož že zavija z očmi in ti želi dopovedati, da ima tudi karavan omejene zmogljivosti. Seveda tudi to sprejmeš z nasmehom.

Pred odhodom se še enkrat skregaš sama s sabo, vzameš hladilno torbo, ki ti bo celo pot onemogočala udobno vožnjo in nato vsaj do četrtine poti razmišljaš, kaj vse si pozabila. Vedno, ampak res vedno, sledi slaven stavek: »Dokumente in kartice imamo, tako da bomo že nekako.« Nasmeh.

Na zadnjih sedežih se izmenjuje veselje, prepir, tisočera vprašanja, neučakanost, pričakovanje,… ne nujno v tem vrstnem redu in ne nujno v enako dolgih časovnih intervalih. V sebi upaš, da ne bo prevelikih zastojev in da bo postankov čim manj. Ugotavljaš, da mogoče zdaj razumeš sestro, zakaj takrat ni bila enako vesela dopusta in naju je z nečakom na koncu poti nejevoljno mirila. Razumeš, da je v tistem trenutku samo čakala, da bo konec.

Vseeno ji je bilo, v kako čudovitih kopalkah se bo lahko pokazala na plaži in ali je kupila kremo z vonjem kokosa ali pomaranče. Vseeno ali je pozabila pinceto in ali je vzela svetlo rožnat lak za nohte. Vseeno, da ji ni uspelo oklestiti še tistih dveh kilogramov, ki so bili v planu do dopusta.

Čakala je samo da se potopi v morje in čakala tisti popolni občutek, ko bo sama s seboj in svojimi mislimi plavala proti tisočerim valovom. Gledala proti soncu, gledala lesket žarkov v modrini in za trenutek pozabila na vse.

In ko tako počasi plavam proti soncu, sem srečna. Občutim veselje. Pustim, da me žarki pobožajo po obrazu, se prepustim toku in niti za trenutek ne pomislim, da vse tisto prej ni bilo vredno.

Vredno je narediti vse, da si srečen. Vreden je vsak korak do popolnega veselja. Ja, pomemben je tudi tisti najmanjši.

Pred časom sem nekomu rekla: »Če ne bi nosila nasmeha, bi že zdavnaj obupala in niti ne bi več vstala.«

Zato dam na ustnice nasmeh, tudi kadar v sebi nisem čisto srečna, tudi kadar sem žalostna, včasih tudi, ko sem jezna. In ne, to ni igra. Nasmeh mi daje moč za naslednji korak.

Korak po korak, pa čeprav še tako majhen, nas nato pripelje do leska sončnih žarkov v tisti popolni modrini. Tako vam želim, da bodo vaše počitnice naravnost kičasto svetlikajoče in predvsem nasmejane!