Živimo v »hitrih« časih. Hitre spremembe, hitra moda, hitri odnosi, hitro življenje … Vsega imamo dovolj, morda preveč. Svet se vrti prehitro in težko ga je ustaviti. Se znamo ustaviti? Še znamo uživati v majhnih stvareh? Še znamo ceniti dobroto? Še znamo ceniti delo? Še znamo ceniti pravo ljubezen?

Se spomnite, kako je bilo ko smo imeli veliko manj? Ko nismo bili na voljo štiriindvajset ur na dan, vse dni v tednu? Ko smo šli na počitnice, ki so to tudi zares bile? Ko smo kupili obleko in smo jo lahko nosili več kot trikrat? Ko smo imeli prijatelje za več kot postavljanje s popolnimi slikami na družabnih omrežjih?

Imam prijatelja, ki je v razmišljanju popolnoma drugačen kot jaz. Velikokrat me razjezi, kako lahko v tem stoletju tako razmišlja, vendar me njegove besede ne pustijo ravnodušne in mi včasih vsaj za trenutek poženejo moje miselno kolesje v neko drugo smer.

Ali smo zares bogati takrat, ko imamo najnovejši avto, najboljši mobilni telefon, polno omaro čevljev, najlepšo ograjo in v nulo urejeno okolico? Ali našo dušo polnijo polne omare oblačil in prepolne skrinjice nakita?

Sama vedno na glas povem, da imam rada lepe stvari. Nekaj let nazaj sem tudi jaz nosila domov kupe in kupe oblačil, ki jih največkrat nisem niti poizkusila. Doma sem potem ugotovila, da mi jih skoraj polovica premajhna, ampak je bilo tako poceni, da jih nisem niti zamenjala. Najprej sem upala, da mi bodo čez čas prav, ko so predolgo ležala v omari, sem jih podarila naprej. Moje veselje je bilo kratkotrajno. Trajalo je natanko toliko časa, kolikor sem bila v shopingu in dokler oblačil nisem poizkusila. Nato bi lahko cel proces ponovila. Razumljivo pa je, da kot prava ženska, pred polno omaro nisem imela nič za obleči.

Nosim bluzo Kitana, ki jo najdeš TUKAJ  in

hlače Kitana, ki si jih lahko ogledaš TUKAJ.

Nato sem se ustavila, zadihala in globoko premislila. Ali nisem večja od tega? Moje nakupovanje je postalo premišljeno. Saj veste kaj pravijo: Manj je več! Sedaj raje kupim tisti popolni kos oblačila, čeprav zanj odštejem nekaj več, vendar ga nosim z veseljem. Tiste popolne čevlje, ker me v njih ne bolijo noge in se počutim svobodno. Tisti popolni kos nakita, ker vem da ga bom z veseljem nosila in bom zato izžarevala posebno energijo. In tisto popolno torbico, ker se mi res ne da vsak dan prestavljati vseh stvari iz ene v drugo. Vsi vemo, kakšen nemogoč projekt je to.

Ja, stvari nas lahko osrečijo. Ampak samo, če so res takšne, kot si jih želimo in takšne, ki nam resnično nekaj pomenijo. Enako je z ljudmi. Osrečujejo nas tisti, ki so Pravi, Pristni, tisti ki jih to hitro življenje ni ujelo v vihar nerazsodnosti. Zato tudi tukaj globoko vdihnimo in premislimo.

Ali potrebujemo ob sebi množico? Ali potrebujemo kup prijateljev, ki nas bodo poizkusili, ugotovili, da smo zgrešen nakup in nas podarili naprej? Ali bomo skrbno izbrali ljudi, ki jim bomo pustili blizu? Ljudi, ki v naše življenje ne bodo vnašali drame, ali se pojavili samo, ko bo naše življenje dramatično. Takšne, ki nas bodo razumeli, ki nas bodo nasmejali in takšne, ki nam bodo dali občutek popolnosti, ne glede na naše napake.

Bomo izbrali kvaliteto pred kvantiteto? Bomo končno začeli ceniti pristnost, trud, resnico, dobroto … ali bomo še naprej stremeli k navideznemu bogastvu? Bodo na najnovejšem telefonu slike pristno nasmejanih prijateljev in ga bomo na počitnicah izklopili? Bomo v novem avtu varno vozili naše male zaklade in ne čakali občudovanje »prijateljev«? Se bo najlepša ograja odprla za prijazen obisk sosedov in ne postavila trdne meje odnosov? In, ali se bomo ob pohojeni travi samo nasmejali, ker vemo, da je takšna zato, ker smo na njej preplesali celo noč? Ja, v čevljih, ki nas niso tiščali, v obleki, ki nam je popolno pristajala in z ljudmi, ki se bodo te noči spominjali s širokim nasmehom na ustih.

Tako, dragi moji, vsaj za trenutek ustavimo hiter tempo! Tako, da zadihamo in sami sebi podarimo pristne trenutke sreče. Tako, da znamo ceniti druge, znamo ceniti svoj čas, svojo družino, svoje prijatelje, da znamo ceniti Sebe in da znamo ceniti pristno čisto Ljubezen.