Soncu počasi pojenja moč, ležerno poležavanje na plaži je samo še spomin in listje na drevesih se začenja bahati z najlepšimi barvami. Živahno rumena, navdušujoča oranžna, strastno rdeča in umirjeno rjava. Ja, vse to je jesen.

Nabrali smo novih moči in sedaj želimo umirjeno stopiti v zadnje mesece leta. Narava se umirja in se počasi pripravlja na počitek, mi pa kar dirjamo.

Za trenutek smo si odpočili, odmislili, se prepustili. Za trenutek smo stopili iz vsakdana, si morda drznili preizkusiti kaj novega in zaživeli v trenutku. Sedaj pa, kot da želimo nadoknaditi vse zamujeno.

Večina se nas, zadnje poletne dni na kakršenkoli način, pripravlja za šolo ali na neko novo obdobje. Ko zberemo vse potrebno, sledi kup sestankov, podpisovanje tisoč in enega smiselno nesmiselnega obrazca ter privajanja na nov tempo. V nekaj dneh že skoraj pozabimo na to, da smo še kak mesec nazaj govorili, kako bomo od zdaj naprej pa res umirjeno uživali, v še tako drobcenem trenutku.

Nosim hlače LizaLú, ki jih najdeš TUKAJ

 in kimono Kitana, oglej si ga TUKAJ.

Vsako minuto si želimo organizirati do popolnosti. Mislimo, da nam drugače zares ne bo uspelo. Uporabljati začnemo koledarje, aplikacije in tabele. Na koncu skoraj več ne sledimo, kje je kaj zapisano in zakaj vsi govorijo o neki sinhronizaciji, ki nekako noče delati.

Ko gledam svoja dva otroka, kako prestopata šolski prag, me spomini odnesejo daleč nazaj. V mojo šolsko klop. Spomnim se, kako zelo prestrašeno in mirno sem sedela v klopi. Kako mi je srce vsakič, ko sem se morala izpostaviti, divje razbijalo, kako sem začutila tisto neprijetno rdečico na licih in kako mi je v ušesih samo odzvanjal stavek: »Kaj si bodo mislili?«

Preplavijo me čustva in hkrati želja, naj se moja otroka šolskih klopi spominjata z drugačnimi občutki. Naj se spominjata, kako sta se požvižgala na to, kaj so si drugi mislili. Kako sta samozavestno stopala pred tablo ali se suvereno postavila za sošolca . Kako se nista bala poraza, ker je ta pomenil pot do uspeha in kako se je rdečica na lica prikradla samo ob lepem pogledu kakšne sošolke.

Prepričana sem, da si vsi želimo živeti v prijaznem, varnem in ljubezni polnem okolju. Moč, da takšno okolje ustvarjamo, lahko najdemo le v sebi in poiskati jo moramo vsak dan znova, dan za dnem.

Ko jo najdemo in zaživimo, jo lahko predamo, tudi svojim otrokom. In če jih naučimo samo, da naj ZAUPAJO VASE, naj jih ne bo STRAH drugačnosti, naj sprejemajo sebe in druge, naj bodo VEDNO ZVESTI SEBI, naj vpijajo znanje, ki jim ga življenje nudi in naj vse to počnejo z veliko LJUBEZNI in NASMEHOM na ustih, potem bo danes, jutri, vsak dan, naše srce malce bolj mirno. In z vsem tem zavedanjem bomo mirni tudi mi sami in z mirnostjo bomo lažje stopali skozi še tako natrpan urnik.

Zato se dajmo malce ustaviti. Zadihati. Objemimo življenje in pustimo sreči v srce. Naj nas osreči že tako drobno dejanje, kot je nasmeh, malce bolj močen stisk roke ali iskren pogled.

Prepustimo se jeseni, naj s svojimi čudovitimi toni, pobarva našo pot in s tem naše življenje.