Zadnje dni se je veliko pripetilo. Misli mi begajo. Razpoloženje je nihajoče. Ni mi všeč, ko nekaj moram razumeti, pa ne razumem. No, nočem razumeti.

Dejstvo je, da smo ljudje družabna bitja. Potrebujemo osebno komunikacijo, potrebujemo močan stisk roke in ni lepšega kot velik topel objem. Sedaj se vsega tega vsi kar malo bojimo, hkrati pa vse to nenormalno pogrešamo.

Tisti, ki me poznate, veste, da so moja čustva vedno močna. Ko sem jezna, sem zelo jezna, in ko sem vesela sem zelo vesela. Včasih sem kar vse – v nekaj minutah. Ne maram omejitev. Zato si lahko predstavljate, kako zelo naporna sem v zadnjih mesecih.

Ko sem jezna, rečem, da mi je vseeno. Ko se pomirim, se zavem, da delam prav. In z vsakim tednom se žalost bolj kopiči. Z vsako dodatno omejitvijo in vsako dodatno nalogo se mi zdi, da sem manj strpna.

Ne sprašujem se več, kdo ima prav in kdo ne. Sprašujem pa se, zakaj se moram vedno prilagoditi? Vse naredim, tako kot je naročeno, tako kot velevajo priporočila in na koncu sem spet… jezna, no, žalostna.

Na sliki nosim obleko, ki sem jo želela

obleči na novoletno zabavo. Oglej si jo TUKAJ.

Odpovedane so zabave. Odpovedana so druženja. Prepovedani so objemi. Še tisti najbolj pristni odnosi so načeti. Na nek način mi je odvzeto vse, kar me polni z energijo. Kar mi da tisti zagon do naslednje točke.

Ja. Od točke točke. Majhni koraki. To je najboljši recept! In svetle točke nekje v daljavi, ki naredijo naš korak bolj odločen. In ko nam je ta svetla točka odvzeta? Beri: odpovedana je novoletna zabava. Potem si postavimo novo, še bolj svetlo. Takšno, ki jo še bolje vidimo in potrpežljivo, strpno korakamo proti cilju.

Ne, ne bomo se navadili, da je to nova resnica. Da je to naše novo življenje. Ljudje smo ljudje. V srcu nosimo ljubezen. V sebi nosimo moč. In  mene je babica učila, da je moč v smehu, v solzah, besedi in v tišini. To je zame edina prava moč.

Zame je merjenje mišic nesmiselno. Kdo je glasnejši v svojem pregovarjanju. Kdo ima prav in kdo ne. Čas je da vklopimo čisto osnovo! Razumevanje, odgovornost in ljubezen. Da smo strpni najprej do sebe in nato še strpnejši do drugih.

In če si strpen nisi ovca! Si človek, ki razume sočloveka. Si človek, ki se je odločil, da bo delil ljubezen. Da boš z nasmehom polepšal dan in z razumevanjem umiril jezo. Da boš za lepši jutri malce potrpel. Da boš stopil z višine svojega ega in namesto pametovanja, raje namenil lepo besedo. Dovolj je že nasmeh. Dovolj je samo biti prijazen. Ja, tako malo je potrebno!

In veste kaj? Prav ponosna sem na nas, kako strpno prenašamo te drugačne čase. Hvaležna, da imam ob sebi ljudi, ki razumejo, ki me potolažijo, ki mi prižgejo svetlobo, ko to potrebujem.

Ker ko bo vse to enkrat mimo, ko se bomo ponovno vrteli ob naših ritmih. Ko bomo ob treh zjutraj zbrani za mikrofonom peli vse tiste naše. Ko bomo trkali s kozarci penine in nazdravljali novim lepšim časom, bomo hvaležni, da nas ni premagala nestrpnost in smo ohranili pristnost, ljubezen in razumevanje.