Kaj imam rada? Lepe stvari. Posebne ljudi. Oboje z dušo. Gledam s srcem, zato velikokrat vidim stvari drugače. Zato jih velikokrat naredim drugače. Česa ne maram? Predaje! Obožujem nešteto možnosti, ki se ponudijo, ko si dovoliš narediti drugače in biti drugačen.

Ja, sem, kot bi lepo povedali, močnejše postave, ampak me to ne ustavi. Oblečem barve, oblečem belo, nadenem rdečo šminko in popolno opremljena, z nasmehom, stopim v nov dan. Tako se lažje spopadem s situacijami, ki me čakajo.

Pogrešam druženja. Saj veste, tista prava. S klepetom, smehom, petjem in plesom do jutranjih ur. Prav zato sem se veselila načrtovanega dogodka, ki pa je bil v zadnjem trenutku odpovedan. Najprej žalost, jeza, razočaranje. »Pa daj no, izbrane sem že imela vse outfite.« Kaj pa zdaj? Se bomo kar predali ali kako? Seveda ne. Plan je plan. V planu je bilo popolno druženje in plan je treba izpeljati – drugače!

Raziskala sem nešteto možnosti, izbrala najboljše, naredila okvirni načrt in že sem čakala Špelo, da lahko naložimo kovčke in odrinemo proti enemu od mojih najljubših delov Slovenije, Prekmurju. Čakala sem jo sicer uro in pol, ampak pustimo zdaj to, je bil pa razlog na koncu recimo, opravičljiv. Skočili sva še po Jano in popolni vikend se je lahko začel. Vodilo našega izleta: »Uživamo in vse se odločamo sproti.« Ste to kdaj poskusili? Ne? Čista svoboda.

Najprej kava. Ob Soboškem morju. Sonček pripeka, veter ravno prav pihlja, na terasi se mešajo različna narečja. Izstopa naše štajersko, z glasnim smehom. Ja, to smo me. Malo drugačne. Minute se zlijejo v ure. Naslednji načrtovan ogled se bo moral prestaviti, me gremo pa kar do našega hotelčka v središču Murske Sobote. Kot prave tri blondinke malo zmedeno iščemo parkirišče, ampak nam uspe. Naš korak se napoti proti vhodu. Odpremo steklena vrata in …

Na balkonu hotela Belmur nosim

tuniko Kitana oglej si jo TUKAJ.

Prestopimo prag v popolnost. Na majhni omarici tri posodice. Izgleda, da so iz nekega drugega obdobja. Nad tem izstopajoč in decenten napis: Hotel Belmur. Prostor združuje neke davne in sodobne čase. Sprejme nas lastnik in nas pospremi do naših sob. Po poti občudujem ravne čiste linije in razgibano ograjo stopnišča, opazim meni najljubše cvetove sončnic v posebni stekleni posodi. Ko vstopimo v prvo sobo, mi zaigra srce. Gledam z očmi in s srcem. Ohranjeni originalni tramovi mogočno krasijo strop in se hkrati prefinjeno skladajo z minimalističnim, ampak izredno karakternim pohištvom. Vsaka najmanjša podrobnost je premišljena. Druga soba nič ne zaostaja, vendar jo krasi še ogromen lesen moderno zasnovan balkon. Skozi okno sili jesensko sonce in ko stojim sredi sobe, me objame … popolno kraljevski občutek.

Ja, ta hotelček je hitro zasedel moje srce in dobil mesto med top tremi, ki so me kadarkoli prevzeli. Ker je drugačen, drzen in dovršen. Ker govori zgodbo. Ker je ravno dovolj poseben. Preprosto popolno lep in srčen.

Kmalu že sedimo v jedilnici s čudovito komodo, ki je spet iz nekih drugih časov. Trknemo s kozarci odličnega vina in nazdravimo na popoln ženski vikend. Takšnega smo si tudi naredile. Malo nakupovanja, dobra hrana, druženje z našimi Prekmurci, kavica pod balkonom, kjer je nekoč davno bila razglašena Murska republika, srečale smo Borisa Cavazzo, čutile utrip mesta, obiskale tržnico, mestni park, poskusile domača žganja, spale na najbolj udobnih posteljah, se urejale v super modernih kopalnicah, ob zajtrku so se naše brbončice razvajale z najboljšimi rogljički, … in še in še.

Bil je skrajšan vikend poln glasnega smeha, klepeta, petja … Zakaj je lahko bilo tako? Ker si nismo dovolile, da nas bi trenutna jeza, žalost in razočaranje, ki smo jih čutile zaradi spremembe planov, vodili in nam zagrenili še kako potrebno srečo in veselje. Ker smo šle takoj v akcijo in naredile Drugače.

Lepota je v sprejemanju. Lepota je v drugačnosti. Lepota je v drznosti. Lepa je dovršenost. Lepoto vsak vidi s svojimi očmi. Vidi jo s svojim srcem. Zato so nam všeč različne stvari. Všeč so nam različni ljudje. In prav zato se nima smisla pretvarjati, da smo nekaj kar nismo. In prav zato se nima smisla predajati negativnim občutkom. Prav zato moramo živeti svoj najboljši jaz in s tem samo svojo popolnost.

Uf, globoko, ampak resnično iz srca. Takšna razmišljanja se zgodijo, ko si dovoliš dati glavo na svobodo in odpreš srce. Ko se, kot bi Štajerci rekli, za nekaj trenutkov malo odklopiš. Ko preživiš tako poseben vikend v družbi srčnih ljudi, ki te sprejemajo točno takšnega, odklopljenega.

Samo plesale nismo … plesalo pa je naše srce. Srce pleše še danes. Pleše, ker se nismo predale, ker smo razmišljale drugače, ker smo si drznile stopiti korak dalje.

In tako bo plesalo zdaj še kar nekaj časa. In plesalo bo vedno, ko se bomo spominjale teh naših trenutkov. In ko bom oblekla belo tuniko, jeanske in nadela rdečo šminko, se pogledala v ogledalo … bo v mojem spominu spet tisti popolni kraljevski občutek.