No, je le prišla tudi do mene. Ne, ni prišla s svojimi simptomi in me položila v posteljo. Prišla je s svojimi stranskimi učinki. Grrrr.

Počutila sem se grozno. Res grozno. Brez energije, brez volje, tečna sama nase. Ampak ne, gnala sem se naprej. Korak po korak in si govorila, da sem dobro.

Skrbelo me je za prijateljico. Prejela sem dve res zelo žalostni novici. In misli so se samo kopičile in me oddaljevale od same sebe. Vsem sem šla že pošteno na živce. Najbolj sem šla na živce sama sebi. Prišlo je tako daleč, da sem se v enem dnevu trikrat zjokala, zaradi stvari, ki bi jo drugače preskočila tako čisto mimogrede.

Nato pride moj mlajši sine: »Mami to si ti!« Pokaže na tuniko, ki ima našito kraljico. »Zakaj misliš, da sem to jaz, Bibi?« »Ja ker imaš taka očala, pa take rdeče ustnice, pa krono«. »Kje pa ima mami krono?« »Ja na glavi.« Kako nas vidijo otroci? Tako, kot bi nas gledalo srce. So iskreni in brez dlake na jeziku. Otroci povedo tako, kot je. Brez olepšav, nepotrebnega besedičenja, ampak tako kot čutijo.

Zakaj se sami ne vidimo tako? Zakaj se ne zavedamo, da imamo krono? Kdaj to izgubimo? Nas nauči družba? Ja, življenje nas nauči marsikaj. Starši nas naučijo pravil obnašanja, v pomoč jim je nato šola, pa stari starši, pa okolje. Že od samega začetka pademo v sistem in samo upamo lahko, da je dober.

Nosim tuniko XXLa Femme, oglej si jo TUKAJ.

Meni še zdaj večkrat odmeva v glavi najbolj pogost stavek moje mame: Kaj pa si bodo ljudje mislili! In moje besede, kot mini upornika: Vseeno mi je, kaj si mislijo! Potem pa tako naprej. Malo po malo sprejemaš različne vrednote. Malo po malo se pustiš dati v neke kalupe. Zdi se kot trenutek in naenkrat se zaveš, da si v okvirju.

Ste opazili, kako ljudje reagiramo, ko srečamo prijatelja, znanca, šefa, sodelavca… kogarkoli in prvo vprašanje je: »Kako si?« Avtomatsko vsi na prvo žogo odgovorimo: Dobro. V redu. Ali kaj temu podobnega. Ljudje so prav v šoku, če rečeš: Nenaspana. Utrujena. Tečna, ko… ali pa danes sem pa res Popolno.  Ko se zgodi to, se odpre pravi pogovor. Takrat pridejo na dan prava čustva. Iz tega se lahko razvije debata. In to je to, kar rabimo. Pogovor. Bližino. Kramljanje ob kavi. Zafrkavanje. Ples. … Ne bom več naštevala, ker vsi vemo kam pelje zgodba in ker bi se spet lahko malo zjokala, ker tega zdaj nimam.

Ampak nima se smisla obremenjevati s stvarmi, na katere nimaš vpliva. No, lažje rečeno, napisano, kot storjeno. Zaveš se, da je vsak trenutek dragocen. Da moraš res vsakega izkoristiti v popolnosti.  Tudi žalost moraš občutiti v popolnosti. Zato je dobro, da jočeš. Če pomaga, lahko tudi kričiš. Čustva morajo na plano. Morajo ven. Večkrat pa si zaradi drugih tega ne dovolimo. Ne dovolimo si biti žalostni. Ne dovolimo si biti tečni. Ne dovolimo si biti slabe volje. Zakaj? Ja, kaj si bodo pa drugi mislili!

Zadnji čas je, da smo za trenutek kot otroci. Zadnji čas je, da rečemo: Vseeno mi je! Žalovala bom, ko bom želela. Kričala bom, ko bom tako čutila. No, ne zdaj vzeti dobesedno in kar vse povprek kričati. Celemu svetu bom pokazala, ko sem žalostna. Potem pa se bom pogledala v ogledalo, se zavedla, da nosim krono, jo malce popravila, ter z dvignjeno glavo in nasmehom nadaljevala svojo pot. Kdo tega ne more sprejeti? Moja svakinja bi rekla: Fuck it!

Zdaj, ko sem si poravnala svojo krono, spet komaj čakam, da se ne bom uredila samo za v službo ali trgovino. Spet, komaj čakam, da bom sedela na kavici in se glasno smejala. Komaj čakam, da bom celo noč preplesala in me bodo še dva dni bolele noge in bom čutila vse mišice. Komaj čakam, da bom na ves glas pela in mi bo vseeno koliko tonov bo mimo. Komaj čakam, da se bo dobra zabava še naslednji dan slišala na mojem glasu. Komaj čakam, da bom vse moje lahko močno, močno, močno objela in jih za takšen bolj dolg popolni trenutek ne izpustila.

Tako mi bo lažje. Tako bom, ko bo potrebno, sama sebe na… hecala, da sem dobro, tako bo moja krona stala ponosno in mi pomagala premagati tudi vse te neumne stranske učinke.