Ali se samozavest kar pojavi? Ali pride z leti? Se je naučimo? Ali nam je dana? Samozavest ali samopodoba? Že nekaj dni razmišljam o tem. Toliko, da sem morala poiskati tisti pravi, definiran pomen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in prebrala, da samozavest pomeni prepričanost v svoje sposobnosti, znanje, moč,… Prepričanost vase. Prepričanost, da zmoreš.
Občudujem svoja dva otroka. Isti starši, bolj ali manj ista vzgoja. En sramežljiv in z večno težavo se izpostaviti. Drugi sam sebe imenuje genij. En je vedno v dvomih, drugi zaupa vase in svoje odločitve. Ampak oba sta preprosto čudovita fanta. Popolnoma drugačna in vsak po svoje v moje življenje vnašata srečo in veselje.
Moja samopodoba in z njo povezana samozavest se je z leti zelo spremenila. Verjetno tudi zato, ker sem leta in leta poslušala stavek: »Kaj si bodo pa drugi mislili?« Nekje očitno pusti posledice. Podzavestno se obremenjuješ s tem, kako boš zadostil predstavam družbe. Potem pa ti življenjske izkušnje in seveda tvoj zatrti Jaz omogočijo preboj. Bi mi verjeli, da sem petnajst let nazaj imela polovico manj kilogramov in nisem imela tako pozitivne samopodobe, kot jo imam sedaj?
Večkrat samozavest povezujemo s samopodobo, ki pa je stališče o tem, kdo in kaj smo. Torej brez pozitivne samopodobe ne moremo biti samozavestni. Vse pa izvira iz nas samih.
Pri samopodobi nam pomaga dobro počutje. Za to imamo različne recepte. Eni nabirajo znanja, drugi hodijo na fitnes, tretji potrebujejo brezhiben make up in izbran outfit. Moje mnenje je, da z zunanjimi elementi dosegamo notranje zadovoljstvo. Ker smo različni, tudi za gradnjo samopodobe in samozavesti potrebujemo različne elemente.
Nosim obleko Kitana oglej si jo TUKAJ.
Družba pa ima seveda svoja pričakovanja. Pričakovanja o zavesti in pričakovanja o podobi. Najbrž ste že kdaj slišali stavek: »Njemu pa bi pripisala čisto drugačno ženo.« In ne, tukaj nihče ne misli bolj prijazno, marljivo, izobraženo ali kakšno od teh lastnosti. K športniku spada luštna bejba z enako izklesanim telesom, kot je njegovo. Za računovodjo, ki so mu leta pustila trebušček in vzela kak las, pa se merila družbe spustijo. In če slednjemu uspe dobiti izklesano bejbo, je za kolege mini bog, ostanek družbe pa se sprašuje, ali se z računovodstvom res toliko zasluži.
Zakaj bi se torej obremenjevali s pričakovanji družbe? Kakorkoli narediš, si za nekatere bog, drugi pa se sprašujejo, kaj je s teboj narobe.
Če izžarevaš veselje in srečo, se sprašujejo, ali si dan začel z rakijo ali imaš ljubimca. Če glasno poveš svoje mnenje, se po nepotrebnem izpostavljaš in postavljaš. Če nekomu pomagaš, imaš zagotovo skrite namene. Če čutiš poslanstvo, da ljudem poveš, naj živijo svoj najboljši jaz in se zavedajo svoje vrednosti, se seveda pojavijo dvomi, ali je vse to zaigrano.
In če tvoja tehtnica kaže visoko številko, ne moreš biti samozavestna. Ne moreš biti zadovoljna s seboj. Družba pričakuje, da si v ozadju, da se skriješ v sivino. Da oblečeš temna oblačila in svoje obline poskušaš prikriti s temno jopico in nevpadljivim šalom.
Ko se poglobiš sam vase, dojameš, da si veliko več kot številka na tehtnici in veliko več kot indeks telesne mase.
Tudi če imaš dvajset in več kilogramov preveč, si lahko samozavesten. Zakaj? Ker čutiš več, kot se vidi v ogledalu, in več, kot ti pokaže tehtnica. Ker si Človek s čustvi. Človek s svojim znanjem. S svojimi vrednotami. Ker se zavedaš, da ti je dano samo eno življenje. Ker se zavedaš, da ti je dodeljen samo določen čas in ga želiš živeti, kot tebi ustreza.
Včasih me je skrbelo, ali bom ljudem všeč, ko me bodo spoznali. Zdaj si samo postavim vprašanje, ali bodo oni všeč meni.
Svoje misli sem delila v upanju, da morda še kdo pride do spoznanja, da s svojo srečo nikomur nič ne vzameš. Da sreča rodi srečo in da se ljubezen z deljenjem samo veča. Da ljubezen do sebe ne pomeni egoizma in samovšečnosti, ampak pomeni samozavest, da s tem, ko izboljšuješ sebe, lahko izboljšaš tudi svet.
Vseeno mi je, če bo to doseglo enega ali tisoč ljudi. Ko srečam sodelavko iz drugega konca Slovenije in si ta odstrani masko, pokaže na rdečo šminko in z velikim nasmehom in iskricami v očeh reče: »To … to je zaradi tebe!« … vidim, da delam prav. Delam premike in zato se požvižgam na vse dvome drugih. Seveda imajo do dvomov vso pravico. Tako kot imam jaz pravico imeti rada sebe. Pravico izžarevati srečo in veselje. Pravico, da prostorček na tehtnici s številko prelepim s sporočilom: »Popolna si!«
Ko se bodo naslednjič spraševali, ali sem zaigrana ali pristna, ali mi pravica do samozavesti pripada ali ne, odgovarjam z najbolj pristnim nasmehom in najbolj ljubečim srcem: »Imejte radi sebe in se ne obremenjujte z drugimi.« Samozavest nima rezervacije, ampak je samo tvoja in čaka, da jo zaživiš!
