O modernih družbenih omrežjih vesta več moja otroka, jaz poskušam samo nekako dohajati trende, a mi se mi zdi , da mi najbolj ne uspeva. Vidim, da morajo fotografije, posnetki in vse objave izgledati popolno. Najeti je potrebno fotografa ali se vsaj opremiti z vsemi mogočimi pripomočki, ki ti dajo tisti bleščeč izgled. Lučka, ki ti v očeh ustvari zvezdice. Šminka, ki tvojim ustnicam podari videz botoksa. Popolno stilirano ozadje brez pikice nepravilnosti. Gledam fotografije in se zamislim. Ali popolnost razumem narobe?

Zame je popolnost v bistvu nepolnost. Komplicirana sem, vem. Širok srčen nasmeh, pa čeprav imam za zobmi ostanek makove štručke. Prav zato se lahko s prijateljico še bolj noro smejeva. Popoln občutek sreče v mojem srcu, ko se spominjamo vseh nenormalnih zabav, strganih nogavic, čevljev, ki so nas ožulili, in bolečih mišic ali modric. Brazgotina, ki se je ne trudim prikriti, ker govori neko zgodbo moje prirojene nerodnosti. Strija, ki pove, da se širim in krčim. In moje predrage obline, po katerih se vidi, kako zelo uživam v sladkarijah.

Zame je popolni trenutek tisti, ki mi da energijo. Popolna obleka tista, ki mi dvigne samozavest in pričara iskrice v očeh. Popolna fotografija je zame takšna s prijatelji iskrenih nasmehov, ki mi dajo bleščeč izgled, ne glede na to, da je v ozadju razmetana kuhinja.

Trudimo se biti popolni in s tem mislimo “enaki, kot vsi ostali”. Ne upamo si biti drugačni. Zakaj? Ker se bojimo kritike. Ta boli, ja. Ampak preverjeno boli le, če si to dovolimo in če nanjo odreagiramo tako, kot se to počne v modernih časih. Sedaj se na kritiko ali le nedolžno vprašanje odgovori z napadom. Ko nas nekdo prizadene, ga hočemo le še močneje raniti. Ne želimo prisluhniti drugim. Ne želimo razumeti, da vsak nosi svojo zgodbo. Nočemo dojeti, da smo tako zelo različni, a globoko, pa četudi pod tisočimi plastmi skriti, smo nenazadnje vsi samo ljudje.

Nosim jakno Kitana, ki jo najdeš TUKAJ

in hlače Kitana oglej si jih TUKAJ.

Zato, preden se odločiš, da bleščice in rože niso zate, da ti rdeča ne pristaja, ker si preveč vpadljiva, preden se zaviješ v ohlapna, varna temna oblačila in se skriješ v množici, preden uporabiš vse mogoče filtre, da se skrijejo gubice in preden namesto svoje fotografije objaviš tako čudovito okolico … si daj priložnost. Daj priložnost obleki, da s teboj zaživi. Daj priložnost sebi, da izstopiš in si napolniš srce. Se obremenjuješ s tem, kako bo izpadlo? Če se ti počutiš popolno, ti je vseeno, kako bo izpadlo. Tudi, če bodo drugi mislili, da izgledaš kot hamburger, verjemi, da ti bo vseeno. Razumi, da gledajo z drugačnimi očmi.

In pustimo drug drugemu biti to, kar je. Visok ali nizek, z velikim ali majhnim nosom, debel ali suh, tih ali glasen, prestrašen ali pogumen. Ne obremenjujmo se, ali je slabši ali boljši od nas. Ali je naredil več ali manj. Ali je to, kar je dobil, pravično ali ne. Lažje je za svojo slabo voljo kriviti druge, a ne? Lažje je sočloveka ponižati, da izpadeš boljši. Lažje je jamrati in se smiliti samemu sebi.

Ali ne bi bilo bolje pogledati vase? Narediti zase? Se znebiti predsodkov, napolniti srce z ljubeznijo, nadeti nasmeh in delati dobro? Vem, težko je. Ampak, koliko lažje je ne pričakovati, da bo bolje zaradi drugih? Samo mi sami smo lahko sprememba, ki jo hočemo.

Ne izgubite smisla za humor. Ni vsaka kritika negativna. Ni vsako vprašanje slabonamerno. Ne razmišljajte preveč in se ne poglabljajte v vsako besedo, ker so tudi besede samo besede. Skušam se naučiti, da je analiza namenjena laboratorijem. Zato na takšne in drugačne besede največkrat odreagiram s tišino. V moji glavi pa odgovorim s humorjem. Ko tvoja objava ni dovolj elegantna, ker “so moške roke zato, da nas nosijo in ne zakaj druga”, si mislim: Vsa čast tistemu, ki mene dvigne. In grem naprej. Brez zamere in brez slabe volje, ker vem, da je to samo drugačen pogled in ne slabonamerna kritika.

Sama sem se že pred časom sprijaznila, da vsem ne moreš biti všeč. Eni te obožujejo, drugi te ne prenesejo. Tako pač je. Tudi tebi niso vsi simpatični. Torej se s temi ne obremenjuj in pojdi po svoji poti, s tistimi, ki so tvoji.

Pojej tisto makovko in se široko nasmej. Nadeni rdečo obleko z velikim dekoltejem in izstopi. Zasij v bleščicah, če jih imaš rada. Objavi fotografijo z napol zaprtimi očmi, ker ti jih je malce priprl šesti gin tonik, ki ga piješ v krogu svojih ljubih. Bistvo je, da se počutiš popolno, ker potem tudi izgledaš popolno. In, ko ti nekdo reče, da izgledaš kot hamburger, mu mirno odgovori: “A tako slastno?”